soočenjem z neko situacijo (npr. razreševanje konflikta z neko osebo). Ta naloga ali situacija v nas po pravilih vzbudi določena neprijetna čustva in občutke, npr. strah, negotovost, napetost, tesnobo, tudi dolgočasje in napor … V naši naravi pa je, da se virom nevarnosti ali neprijetnosti izogibamo. Pri odlašanju gre torej za izogibanje nalogam oz. situacijam, ki bi v nas vzbudile neprijetna čustva, občutke in misli.

In potem namesto, da bi se lotili pripravljanja vsebine za sestanek, ki nas čez dva dni čaka v službi, najdemo mnogo drugih »bolj nujnih« stvari, ki jih moramo narediti ta trenutek. Npr. pregledamo elektronsko pošto, gremo na malico, ker smo že »resnično lačni«, se pogovorimo s sodelavcem glede druge naloge … Naš um beži od naloge, ki nam predstavlja grožnjo, k drugim opravkom, ki se nam v tistem trenutku tudi zdijo pomembni oz. bolj varni.

S tem, ko se izognemo nalogi, ki bi jo morali opraviti, se začasno izognemo tudi neprijetnim čustvom, povezanim s to nalogo. Včasih smo pri tem lahko zelo uspešni in na nalogo, ki nas čaka, uspemo popolnoma pozabiti. Pogosto pa naloge v celoti ne moremo odmisliti – zavedanje, da jo moramo opraviti, nas še vedno kljuva nekje iz ozadja. Torej kljub temu, da se nalogi izogibamo, še vedno doživljamo napetost in stres … ki naraščata z zavedanjem, da imamo za uspešno izpolnitev naloge vedno manj časa.

In ko na neki točki zaskrbljenost zaradi zmanjkovanja časa postane prevelika, nas le-ta potisne v soočenje z nalogo. Sedaj imamo za uspešno soočenje z nalogo na razpolago resnično malo časa … morda premalo, da bi nalogo lahko še opravili kakovostno. In potem doživljamo še izrazitejši stres. Ta je na koncu večji, kot če bi se naloge lotili prej.

S čuječnostjo se neprijetnemu doživljanju lažje približamo

Torej, odlašanje nam lahko preraste v navado. Vedenja, ki jih izvajamo iz navade, pa so zapisana v dele možganov, ki se aktivirajo, brez da bi se mi tega morali zavedati. In ker se v našem vsakdanu pogosto srečujemo z nalogami, ki jih doživljamo kot neprijetne ali celo ogrožajoče, se tem nalogam lahko začnemo iz navade zelo pogosto izogibati. Pomislite, koliko časa lahko dnevno zapravimo za manj pomembne ali celo nepomembne opravke, ker se izogibamo tistim težjim?

Z vadbo čuječnosti se skozi dan hitreje začnemo zavedati, kaj v posameznem trenutku počnemo, čutimo in razmišljamo. Hitreje se zavemo, da je vklopljen naš avtomatski pilot – torej da nekaj počnemo ali doživljamo iz navade.

Tako se lahko v določenem trenutku začnemo zavedati, da pregledujemo novice na spletni strani, namesto da bi se lotili na primer pisanja naloge. Morda smo se odločili, da začnemo s pisanjem že pred 20 minutami, vendar smo se šele v zdajšnjem trenutku začeli zavedati, da počnemo nekaj drugega. Ko se tega zavemo, je dobro, da se za nekaj trenutkov ustavimo in usmerimo pozornost na čustva, telesne občutke in misli, ki so pri nas trenutno prisotne. Morda bomo opazili, da v ramenih čutimo napetost, da nas rahlo stiska v želodcu in da ob misli na pisanje naloge začutimo negotovost, strah.

Ljudje zelo pogosto zbežimo od neprijetnih čustev in občutkov. Čuječnost pa nam omogoča, da trenutne neprijetne občutke opazujemo s sprejemanjem, naklonjenostjo in radovednostjo, brez da bi jim hoteli ubežati. Ko ob odporu do začetka pisanja naloge opazimo npr. strah, napetost, negotovost …, lahko postanemo radovedni tudi do trenutno prisotnih misli. Katere misli se pojavijo, ko pomislimo na to, da bi začeli s pisanjem naloge?

Pogosto odlašamo zato, ker nismo prepričani, da imamo dovolj sposobnosti, da bomo nalogo zmogli opraviti. Tako se lahko pojavijo misli, kot so: »Nimam dovolj znanja o vsebini, o kateri naj bi pisal,« »Ne bom našel zahtevanega gradiva,« »Ne znam dovolj dobro pisati …« Ko se zavemo teh misli, je dobro, da preverimo, ali opisujejo realnost ali ne. Če na primer resnično nimamo dovolj gradiva za pisanje naloge, lahko razmislimo, kje ga bomo pridobili. Včasih pa naše misli ne opisujejo realnosti. Če razmišljamo, kako nimamo dovolj sposobnosti za pisanje, v resnici pa smo se v preteklosti že izkazali pri pisanju, je seveda pomembno, da se na to spomnimo. Tako se bo negotovost glede pisanja naloge zmanjšala in s pisanjem bomo lažje začeli.

Včasih pa odlašamo tudi zato, ker nerealno ocenjujemo zahtevnost same naloge. Morda imamo pričakovanja, da moramo nalogo napisati odlično, brez napak. V tem primeru je dobro preveriti, ali to resnično pričakujejo drugi od nas ali to pričakujemo le sami od sebe. Če ugotovimo, da imamo pretirane zahteve od samih sebe, je smiselno, da jih poskusimo zmanjšati – tako da bodo bolj realne. In če po drugi strani realno ocenimo, da je naloga preobsežna, da bi jo napisali v predvidenem času, pogledamo, ali si zanjo lahko vzamemo več časa (morda na račun drugih, manj pomembnih nalog).

Prijaznost in sočutje do sebe

Pri odlašanju se lahko ujamemo v še eno past. Lahko se nam namreč zgodi, da po tem, ko smo z začetkom opravljanja naloge že zelo dolgo odlašali, ugotovimo, da zdaj nimamo dovolj časa, da bi jo dobro opravili. Naša reakcija na to spoznanje je lahko še večja negotovost glede začetka opravljanja naloge in posledično nadaljnje odlašanje.

Pri izvajanju čuječnostnih meditacij vadimo, kako vsakič, ko naša pozornost odtava stran od tega, kar smo opazovali (npr. svoje dihanje), se v nekem trenutku tega zavemo, to potrdimo in nato pozornost nežno in prijazno usmerimo nazaj na opazovanje npr. svojega dihanja. Tako postane vsak trenutek, ko se zavemo, da nismo prisotni, dragocen – ne glede na to, ali smo se začeli zavedati, da je naša pozornost odplavala drugam, čez 5 sekund od takrat, ko se je to zgodilo, 20 sekund ali 1 minuto. Vsak trenutek, ko se začnemo zavedati, kaj se dogaja znotraj nas, je dragocen.

Tako smo tudi pri odlašanju lahko – namesto da se kritiziramo in obsojamo, ker smo »vrgli stran eno uro časa za čisto nepomembne stvari« – veseli, da smo opazili, da se nečemu izogibamo. Nato lahko zopet nekaj trenutkov z radovednostjo in prijaznostjo opazujemo svoja čustva, občutke in misli, prevrimo realnost svojih misli, si damo podporo in se lotimo naloge, s katero smo odlašali. Vsak trenutek, ko se zavemo, da se nečemu izogibamo, in zmoremo stopiti iz izogibanja v približevanje, je dragocen in razlog za to, da si čestitamo.

Tina Jereb

Želite prejemati nove članke ter biti obveščeni o delavnicah in tečajih? Lepo vabljeni k prijavi na moje e-novice <3