razumevajoče besede, s katerimi bi mu želeli nuditi podporo (pa čeprav bi se strinjali, da je naredil napako). Ali ni zanimivo, da za prijatelje ob njihovih stiskah, padcih in napakah najdemo razumevajoče, prijazne besede, za nas same v podobnih situacijah pa bolj redko?

Učiteljica čuječnosti Tara Brach pravi, da je neprijateljski odnos do nas samih epidemija današnjega časa. Ljudje imamo zelo pogosto bazičen občutek, da je z nami nekaj narobe, da bi morali biti drugačni, boljši. Kot da zapademo v nek trans, ki ga Tara Brach imenuje »trans nevrednosti«.

Zakaj je temu tako? K epidemiji občutka nevrednosti zagotovo prispeva v današnji družbi zelo cenjena osebnostna lastnost – perfekcionizem. Na vseh področjih življenja bi morali biti odlični: pri delu, dosežkih, v odnosih, pri skrbi za zdravje in zunanji videz … V svojem vsakdanu se zelo težko izognemo pritiskom k »samoizboljšanju«, saj kamor koli pogledamo, naletimo na sporočilo »vedno si lahko še boljši/-a«. Nič čudnega, da potem živimo z občutkom, da nismo v redu taki, kot smo.

Poleg tega velja, da danes govorimo s sabo tako, kot so nekoč drugi govorili z nami. Če smo bili kot otroci pogosto kritizirani, ko smo naredili kakšno napako, če smo imeli večkrat občutek, da nismo v redu taki, kot smo, nas te besede in občutki spremljajo še v odraslem življenju.  

Poleg mišljenja, da je otroke po napaki treba kritizirati, da bi le-to popravili, se iz generacije v generacijo prenaša tudi mišljenje, da je otroke treba kritizirati tudi takrat, ko doživljajo težka čustva (npr. žalost, frustracijo ali jezo). Ali pa ta njihova čustva razvrednotiti (»Ah, to pa ni nič takega«), jih ob teh čustvih ignorirati ali pa jih zanje kaznovati. Šele v zadnjih letih prihajamo do spoznanja, kako pomembno je, da otroka ob težkih čustvih poslušamo in smo do njega sočutni. Nič čudnega, da smo potem ponotranjili tudi sporočila, da naša (sploh težka) čustva niso sprejemljiva. Da jih moramo odrezati, zadržati zase, »stisniti zobe«, da se ne spodobijo …

Kaj pa, če si ob padcih, težavah in stiskah namenimo sočutje?

Ob težkih čustvih, ki se nanašajo na nas kot osebnost ali na naša dejanja, si namesto obsojanja, napadanja in kritiziranja lahko namenimo tudi sočutje. Kaj sploh pomeni, da smo do nekoga sočutni? Do drugega smo sočutni, ko opazimo njegovo stisko, nam je mar za njegova občutja, mu želimo sporočiti, da ga razumemo, in mu želimo na nek način pomagati. Sočutje zajema vse to, kar ljubim osebam, ko so v stiski, pogosto namenjamo čisto spontano.

Prvi korak pri grajenju bolj sočutnega odnosa do sebe je, da postanemo pozorni na besede, ki jih sebi namenjamo skozi dan. Še posebej takrat, ko se počutimo slabo ali ko nam gre kaj narobe.  

Ko se v določeni situaciji začnemo zavedati svojih kritičnih ali neprijaznih besed, npr. »Kako sem lahko rekel/-la kaj tako neumnega.«, lahko najprej nekaj trenutkov brez obsojanja in z zanimanjem opazujemo, kako te besede vplivajo na nas – kakšna čustva in telesni občutki se nam ob njih vzbudijo.  

Potem te obsojajoče besede poskušajmo zamenjati z bolj toplimi, razumevajočimi in sočutnimi. Če ne vemo, kakšne besede bi si namenili, si lahko predstavljamo, da se je to, kar se je zgodilo nam, zgodilo našemu dobremu prijatelju. Kaj bi mu rekli, če bi nam zaupal svojo stisko? Morda katerega od teh stavkov: »Razumem, da ti je zdaj težko. Vem, da je bila ta situacija zate pomembna. Vse bo v redu. Vsi delamo napake. Želiš objem?« In potem podobne besede namenimo sebi. Ob tem lahko tudi položimo dlan na svoj prsni koš, kar pogosto še poveča občutenje sočutja in topline do sebe. Sliši se enostavno, vendar nam v praksi namenjanje sočutja sebi na začetku lahko predstavlja kar velik izziv.

Včasih se bojimo, da če bomo do sebe postali bolj prijazni, si bomo nehali prizadevati za to, da bi dosegli pomembne cilje, da bi se vedli odgovorno in da bi bili uspešni. Vendar to ne drži. Kritičnost in obsojanje sebe nas resda lahko motivirata, da si prizadevamo za to, da bi se spremenili, izboljšali. Vendar ob tem ves čas čutimo veliko negotovost. Čutimo strah, da če ne bomo naredili/dosegli/izboljšali … tega in tega, ne bomo dovolj dobri, ne bomo sprejeti. Če pa si ob lastnih napakah in pomanjkljivostih namenimo prijaznost, ob tem začutimo večjo varnost in sprejemanje samega sebe. In potem se lahko iz svobode in večje pomirjenosti odločamo, katerim ciljem bomo v življenju sledili.

Tina Jereb