Če otroke poskušamo učiti boljšega vedenja s kaznovanjem ali nagrajevanjem (oz. to nalogo v decembru podelimo dobrim možem), ti dolgoročno ne razvijejo samoodgovornosti. To pomeni, da se pogosto ne naučijo, da je določeno vedenje vredno in pomembno samo po sebi (da je npr. umivanje zob pomembno za ohranitev zdravja zob), ampak se bolj osredotočijo na vprašanje, kakšno ugodnost bodo pridobili, če si bodo šli umit zobe (npr. dve risanki namesto ene), oz. kateri kazni se bodo izognili (npr. da jim Božiček ne bo prinesel, kar si želijo).

Poiščite vzroke za otrokovo nesodelovanje

Poleg tega z osredotočanjem na kaznovanje in nagrajevanje otrokovega vedenja spregledamo vzroke, ki se skrivajo za njegovim neupoštevanjem naših usmeritev. Otrok, ki ne sodeluje z nami, lahko v dani situaciji čuti, da mu npr. ukazujemo ali ga kritiziramo. Ob otrokovem neupoštevanju naših besed je zato vedno dobro preveriti, kakšna je naša telesna govorica (drža telesa, ton glasu, izraz na obrazu …) in kakšne besede smo ravnokar izbrali, da bi otroka z njimi usmerili k določenemu vedenju. Otroci nas prav tako ne upoštevajo, če z nami ne čutijo dobrega stika oz. se z nami ne čutijo povezane. Zato včasih pomaga, če stopimo do otroka, počepnemo na njegovo višino in se mu morda za trenutek pridružimo pri igri, nato pa ga usmerimo k želeni dejavnosti.

Prazniki niso samo veseli, ampak tudi stresni

Če smo zmogli z otrokom vzpostaviti dober stik in ga mirno usmeriti k želenemu vedenju, otrok pa še vedno ne sodeluje, se za njegovim izzivalnim vedenjem lahko skriva nabran stres. Otroci so v tem prazničnem mesecu polni pričakovanj in želja, ki se jim včasih uresničijo, včasih pa tudi ne. Poleg tega se otroci decembra v vrtcu oz. šoli večkrat udeležijo različnih prireditev in praznovanj, med prazniki pa se poveča tudi število obiskov in srečanj s sorodniki. Vse to dogajanje je za otroke veliko doživetje, večkrat pa zaradi pogostosti in intenzivnosti tudi precejšen vir stresa.

Otroci (kot tudi odrasli) ob stresnih dogodkih odreagirajo s povečano napetostjo in težkimi čustvi. Če v stresnih situacijah nimajo možnosti, da z jokom ali izbruhom jeze napetost izrazijo, le-ta ostane uskladiščena v njihovem telesu in jim onemogoča sodelovanje z nami. Zato lahko otroci v tem pestrem mesecu pogosteje nagajajo eden drugemu, »nalašč« prestopajo meje, se vedejo izzivalno, so na sploh nemirni in nas ne upoštevajo. Vse to so znaki, da otroci v sebi nosijo nabrano napetost in težka čustva.

Obdobje pogostejših čustvenih izbruhov

Vendar ker otroci v sebi lahko zadržujejo le določeno mero napetosti, se slej ko prej zgodi, da na določeni točki čustveno eksplodirajo. Do tega običajno pride ob neki težavi, ki se nam zdi komaj omembe vredna (otrok npr. ne najde določene igrače). V tistem trenutku se lahko vrže na tla, začne kričati, brcati in kriliti z rokami ali pa izbruhne v neutolažljiv jok. Nam se lahko zdi, da s svojo reakcijo pretirava, vendar v resnici mu ta močan čustveni izbruh omogoča odlaganje vse nabrane napetosti in čustev iz preteklih stresnih situacij. Ne gre torej za založeno igračo, ampak za odlaganje nabrane napetosti. Ko bo otrok izjokal vsa potlačena čustva, bo spet zmožen večjega sodelovanja z nami. Če se spomnimo na to med izbruhom, bomo morda lažje ostali topli in ljubeče prisotni – kar otrok takrat od nas potrebuje.

Ko se z otroki odpravljate na obisk

December je tudi čas obiskovanja sorodnikov in prijateljev, kar pa staršem in otrokom večkrat predstavlja precejšen izziv. Otroci se na obisku lahko znajdejo v nekem novem, nepoznanem okolju, kjer običajno veljajo drugačna pravila kot doma. Srečajo se z odraslimi, ki jih bolj ali manj poznajo in oz. so jim bolj ali manj blizu, lahko tudi z otroki, s katerimi naj bi se »lepo« zaigrali. Po drugi strani starše včasih skrbi, da se otroci ne bodo razumeli z drugimi otroki, da bodo doživeli čustvene izbruhe, da ne bodo upoštevali mej …

Za čim manj stresen odhod na obiske (oz. na kateri koli javni kraj) lahko poskrbimo že doma. Pomembno je, da se pred odhodom od doma z otrokom povežemo. Poskusite si vzeti 10 do 15 minut časa za intenzivno igro, najbolje takšno, ki je polna telesne bližine in pri otrocih izzove smeh. Malčke lahko lovite (pri čemer se »na vso moč trudite«, da bi jih ujeli, pa vam vsakič za las uidejo), z otroki se lahko igrate borbo z blazinami (pri čemer otrokom dovolite, da vas porazijo – vas npr. pokrijejo z blazino in se vržejo nanjo, vi pa pri tem dramatično obupavate: »O ne, premagala si me!«) oz. kakšno drugo igro, ki pri vaših otrocih aktivira smejanje in hihitanje.

Smeh je namreč eden od naših prirojenih načinov sproščanja napetosti in nabranih neprijetnih čustev (ki so pogosto vzrok za moteče vedenje otrok). Če bodo otroci napetost uspeli odložiti že doma, se bodo na obisku zmogli lepše obnašati. Igra, polna smeha, nas poleg tega z otroki zbližuje in povezuje, kar še poveča otrokovo zmožnost za sodelovanje z nami. Če otroci v sebi nosijo veliko napetosti, lahko med igro pride do joka ali izbruha jeze. Čeprav se sliši čudno, ste za ta dogodek lahko veseli, saj bo otrok z izbruhom že doma odložil nabrana težka čustva, kar pomeni – manj možnosti za nesodelovanje in izbruhe na obiskih.

Z otroki, starimi približno tri leta in več, se lahko doma tudi dogovorite, kakšno vedenje želite od njih na obisku. Povejte jim, da npr. nočete, da tečejo po stanovanju, da pa se lahko igrajo z drugimi otroki in igračami (ko otrokom nekaj odvzamemo, je dobro, da jim vedno ponudimo tudi sprejemljivo alternativo). Lahko jih tudi spomnite, da če z drugimi otroki zaidejo v konflikt, ki ga ne znajo rešiti, naj pridejo k vam po pomoč. Če imajo sorodniki ali prijatelji hišnega ljubljenčka, lahko otroke spomnite tudi na to, kakšen kontakt takšni živali odgovarja (kužka ne vleči za rep, lahko ga pa božaš).

Seveda je pomembno, da otrokom ne damo preveč navodil – saj mlajši kot so, manj si bodo lahko zapomnili. Poleg tega se moramo zavedati, da mlajši kot je otrok, manjša je njegova sposobnost za samokontrolo (sploh v stresnih situacijah), zato bo verjetno v kakšni situaciji na obisku potreboval vašo pomoč, da se pomiri ali izbere boljšo obliko vedenja.

Na obisku

Na prazničnem druženju s sorodniki so otroci obdani z ljudmi, ki jih imajo radi. Takrat se hitenje ustavi, običajno zmoremo biti v odnosih bolj polno prisotni, mirni, dobre volje in ljubeči. Otroci so v tem zgodnejšem obdobju življenja lačni ljubeče pozornosti svojih najbližjih, za katero včasih v današnjem hitrem tempu življenja – razumljivo – zmanjka časa. Pozornost in dobra volja staršev ter drugih sorodnikov otroke navda z občutkom bližine in varnosti … kar pa jim tudi omogoča, da pridejo v večji stik z napetostjo in potlačenimi čustvi, ki izvirajo iz stresnih situacijah preteklih dni.

Tako se pogosto zgodi, da malčki in tudi starejši otroci na obiskih kar naenkrat čustveno izbruhnejo. Če se to zgodi, vam bo morda najlažje, če se z otrokom umaknete v drug prostor, kjer se boste lahko bolj mirno in sočutno odzvali na otrokov izbruh. Morda se kdo od vaših sorodnikov ali drugih prisotnih ne bo strinjal z vašim ljubečim odzivom na otrokova močna čustva in bo dogajanje na glas komentiral (včasih (pogosto še danes) je namreč prevladovalo mišljenje, da otroci z izbruhi večinoma izsiljujejo, zato naj bi otrokov izbruh takoj ustavili ali otroka ob njem ignorirali …).

Za takšne situacije je dobro imeti pripravljen kakšen stavek, ki bo pomiril in razbremenil vas ter ostale prisotne, npr.: »Se pozna, da je v zadnjih dneh veliko dogajanja. Prideva takoj nazaj na tale super štrudel.« Vaš miren glas bo pomiril vas in tudi druge prisotne. Poleg tega v takšnih situacijah ne pozabite: čustveni izbruhi niso pokazatelj, da vaši otroci niso dobro vzgojeni, ampak so obvezni sestavni del otroštva (hm, če smo iskreni, včasih tudi odraslosti).

Na obiskih pogosto tudi nismo prepričani, kdo naj bi v posamezni situaciji postavil mejo otrokovemu vedenju – starši ali gostitelji. Glede na to, da na domu gostiteljev veljajo njihova »pravila obnašanja« (morda oni ne marajo tekanja otrok po hiši ali po drugi strani otrokom brez problema dovolijo, da jedo v dnevni sobi …), lahko odgovornost za postavljanje mej glede vedenja, s katerim otrok krši gostiteljeva pravila, na obisku prepustite gostiteljem. Če veste, da ti sorodniki ali prijatelji težko postavijo meje (si ne upajo, ne vejo, ali lahko …), jih lahko ob prihodu na njihov dom prijazno povabite, naj otroka brez zadržkov ustavijo, če bo počel nekaj, kar jim ni v redu.

Kot starši ali drugi skrbniki otroka pa ste na obisku še vedno odgovorni, da ustavite otrokovo vedenje, ko z njim očitno prestopa meje drugih (ko npr. začne nekontrolirano divjati po stanovanju, po tleh metati igrače …), pa tudi če gostitelj iz različnih razlogov dovoljuje takšno vedenje. Ko otroci izgubijo nadzor nad svojim vedenjem, vedno potrebujejo odraslega, da jih ustavi. To jim med drugim daje občutek varnosti.

Poskrbite za umirjenost

Predvsem pa med prazniki poskušajte poskrbeti za svojo sprostitev in upočasnitev dnevnega tempa. Otrokom lahko učinkovito pomagamo pri predelovanju in obvladovanju stresnih situacij samo, če smo sami v dobri koži. Morda lahko letos omejite nakupovanje daril z izbiro manjših pozornosti, če boste sami gostili obiske, se poskusite izogniti perfekcionizmu ob pripravi hrane, in če opazite, da so otroci preveč vznemirjeni zaradi pestrega decembrskega dogajanja, morda kakšno prireditev ali obisk raje izpustite in ga nadomestite z družinskim druženjem v okrilju doma.

Tina Jereb