doživljali kot močan prestop meje in bi se ob tem zelo verjetno počutili ogrožene. V vsakdanjem življenju pa s strani drugih običajno doživljamo manj drastično prestopanje naših mej, npr. ko nekdo zamuja, zaradi česar izgubljamo čas.

Vsi ljudje imamo tudi čisto svoje, osebne meje: nekateri radi poslušajo glasno glasbo, drugi tiho. Nekaterim ob pogovoru z drugim ustreza manjša telesna razdalja, drugi potrebujejo večji osebni prostor itd.

Ljudje pa se razlikujemo tudi v tem, koliko čutimo, da lahko zavzamemo svoj prostor v odnosih z drugimi, koliko imamo pravico poskrbeti za svoje potrebe in želje ter koliko imamo pravico v odnosih z drugimi postaviti svoje meje. Na splošno bi lahko rekli, da se razlikujemo v tem, koliko smo si pomembni.

Če smo v življenju od pomembnih drugih dobili veliko sporočil, da moramo svoje potrebe in čustva dati na stran, lahko v odraslosti potrebe in čustva drugih pogosto postavimo pred svoje. Preden se lotimo raziskovanja svojih občutkov, se pogosto niti ne zavedamo, da smo v odnosih prevzeli vlogo tistega, ki »noče drugim povzročati težav«, »ne želi biti vsiljiv«, »nikoli ne prosi za pomoč«, »mora ustreči drugim«, »ne želi motiti«, »ne želi zavzeti preveč prostora« …

In zaradi teh, pogosto globoko zakoreninjenih občutkov v odraslosti v odnosih z drugimi večkrat doživljamo stres. Prijateljem nikoli ne rečemo »ne« in potem imamo sami cel kup dela. Partnerju redko izrazimo svoje želje, zato pogosto jemo v restavracijah, katerih ponudba hrane nam ni všeč, ali pa gledamo filme, ki nas dolgočasijo. Sodelavcem ne upamo dati negativne povratne informacije glede opravljene naloge in napake raje popravimo sami … pa se zopet znajdemo z več dela, kot ga zmoremo opraviti.

Občutek naše lastne pomembnosti se začne graditi že zelo zgodaj. Že v prvem letu življenja smo skozi tisoče interakcij s pomembnimi drugimi dobili osnoven občutek o tem, koliko smo v odnosih upravičeni do zadovoljitve svojih potreb, kako varno je izraziti svoja čustva in koliko bodo drugi upoštevali naše meje. Nadalje smo skozi odraščanje v odnosih s starši, drugimi bližnjimi in širšo družbo pridobivali nove in nove izkušnje, ki so nam govorile o tem, koliko prostora si lahko vzamemo v odnosih z drugimi, koliko smo pravzaprav pomembni.

Ne glede na izkušnje, ki smo jih dobili v odnosih v preteklosti, lahko danes z ozaveščanjem svojih reakcij, s predelavo čustveno intenzivnih situacij iz preteklosti in z učenjem novih načinov vedenja spremenimo svoje ustaljene načine reakcij in okrepimo svoje samospoštovanje.

Na poti spreminjanja nam je lahko v pomoč kakšna dobra knjiga, delavnica ali pa delo s psihoterapevtom. Na splošno velja, da svoje vzorce vedenja in čustvovanja najlažje in najbolj učinkovito spreminjamo v odnosih z drugimi.  

Ne glede na to, na kakšen način se lotite spreminjanja svojih ustaljenih načinov vedenja, si v posamezni situaciji (ko morate postaviti mejo oz. v odnosu poskrbeti za svoje potrebe in želje) lahko pomagate z naslednjimi vodili:

• Razmislite, v kakšnih situacijah vam pogosto ne uspe dobro poskrbeti zase – ko vas drugi prosi za uslugo, ko vas kritizira, ko gre čez vaše meje …?
• V prihodnosti bodite v teh situacijah še posebej pozorni na svoj odziv. Preden avtomatsko odreagirate, se ustavite in začutite, kako vam je v telesu, katera čustva doživljate in o čem razmišljate.
• Šele ko vzpostavite dober stik s seboj in ko za nekaj trenutkov razmislite, se z zavedanjem odzovite na prošnjo, željo, mišljenje … druge osebe.
• Ne pozabite, da drugemu svojo odločitev pogosto lahko sporočite tudi kasneje, da si večkrat glede svojih odločitev (v razumnem času) lahko še premislite in da tudi svoje meje lahko postavite kasneje (prijatelju lahko tudi naslednjič, ko se vidita, poveste, da vas njegovo pogosto zamujanje jezi).
• Ko se postavljate zase, bodite pozorni na govorico svojega telesa (na telesno držo, izraz na obrazu, ton glasu …). Ali vaše telo govori, da se jemljete resno? 
• Dihajte. Ko v odnosih preizkušamo nove načine vedenja, ob tem običajno čutimo vsaj nekaj strahu in negotovosti. Spomnite se, da so tudi vaše potrebe, čustva in meje pomembne. 
• Ne bodite kritični do sebe, če vam ne uspe najbolje. Če smo leta in leta v odnosih reagirali na enak način, svojega vedenja ne moremo spremeniti »čez noč«. Proces spreminjanja se pogosto odvija po principu dva koraka naprej, enega nazaj. Vsakič, ko odreagirate na star način, poglejte, kaj se iz situacije lahko naučite, in se veselite novih priložnosti za vadbo.

Tina Jereb