Barbara je mama dveinpolletnega sina Marka. Zadnje čase jo Markova vzgojiteljica večkrat opozori, da njen sin v vrtcu grize druge otroke. Mark je tudi Barbaro med igro že večkrat ugriznil in jo povlekel za lase. Ko je pred nekaj dnevi ugriznil tudi svojo osemmesečno sestrico, je Barbara iz strahu, da jo je poškodoval, in iz občutka nemoči, saj ne ve, kako naj ustavi to njegovo vedenje, zakričala nanj in ga poslala v njegovo sobo, v kateri naj bi razmislil, kaj je naredil narobe. Barbara se je, tako kot mnogi drugi starši in skrbniki otrok, srečala z malčkovim agresivnim vedenjem, na katerega ne ve, kako naj se odzove.
»Če se ne nehaš grdo obnašati, bo …!«
Starši in drugi otrokovi skrbniki želimo, da se otrok nauči nadzirati svoje vedenje, da z njim ne bi škodoval drugim. To je zelo pomemben cilj vzgoje, vendar se odrasli v današnjem času, ko se še vedno nismo znebili avtoritarnega pogleda na vzgojo, pogosto osredotočamo samo na spremembo otrokovega nezaželenega vedenja (kar je značilno za avtoritarno vzgojo), ne pa tudi na razumevanje otrokovih čustev, ki so zelo pogosto vzrok za otrokovo »grdo« vedenje. Če malček ugrizne nas ali drugega otroka in ga mi za njegovo vedenje kaznujemo (sicer z dobrim namenom, da se bo naučil primernega vedenja), še povečamo verjetnost, da se bo malček kmalu spet vedel agresivno, ker:
- kazen otroka nikoli ne nauči boljšega vedenja, ampak ga samo preplavi z občutkom nemoči, strahu, osamljenosti, jeze, besa, zamere in sramu ter ga nauči, da je kaznovanje drugega dober način reševanja težav v odnosu,
- malček ugrizne, udari, uščipne itd., ker se je v njem zaradi stresa nabralo veliko napetosti. Če ga po ugrizu kaznujemo, še povečamo njegovo stisko … zato bo kmalu spet ugriznil ali pa se bo na nek drug neučinkovit način poskusil znebiti zdaj še večje napetosti.
Zakaj malčki grizejo, ščipajo, udarijo ...
Malčki se vedejo agresivno, ker se je v njih nabralo preveč stresa oz. neizraženih težkih čustev, kot so žalost, razočaranje, strah, jeza in frustracija. Čas od prvega do drugega leta življenja je za otroka večkrat zelo stresen že sam po sebi. Mlajši malčki so pred kratkim šele shodili, zato njihova koordinacija gibov še ni preveč dobra, prav tako še ne zmorejo mnogih bolj zahtevnih, finih gibov – oni bi pa radi počeli toliko stvari, ki jih počnejo odrasli, in to sami! Poleg tega se njihov govor šele razvija, tako da mnogo stvari, ki jih zmorejo razumeti, še ne zmorejo ubesediti, zaradi česar večkrat v komunikaciji z odraslimi ostanejo nerazumljeni. Njihov stres pa lahko izvira tudi iz drugih dogodkov: v vrtcu jih je drug otrok porinil na tla, pred kratkim so dobili bratca ali sestrico, mama in oče sta v zadnjem času preobremenjena z delom, zato malček ne dobi toliko pozornosti, kot jo potrebuje itd.
Pri otrocih se notranja napetost ne nabira samo zaradi stresnih dogodkov, ki so prisotni v njihovem življenju v sedanjem času, ampak lahko izvira iz močno stresnih, celo travmatičnih izkušenj iz preteklosti. Malčki lahko s seboj nosijo nepredelana čustva iz težkega poroda, daljših ločitev od staršev, raznih nesreč, telesnih poškodb itd. Ne glede na to, ali malčka preplavljajo težka čustva zaradi stresnih dogodkov iz sedanjosti ali preteklosti, v obeh primerih za učinkovito sproščanje napetosti potrebujejo pomoč odrasle osebe.
Malček, ki se vede agresivno, potrebuje našo pomoč
Starši se ob malčkovi agresivnosti večkrat počutijo obupane in nemočne, ker imajo občutek, da so poskusili že vse: malčku vsakič povejo, da grizenje ni v redu, ker ugriz drugo osebo boli, če je otrok agresiven do drugega otroka, mu pokažejo, kako naj drugače reši konflikt, malčka po ugrizu tudi kaznujejo … vendar malček še vedno grize. Običajno je tako, da če se na neko otrokovo vedenje odzivamo na določen način in ta naš odziv ne privede do zaželene spremembe otrokovega vedenja, potem otrok ne potrebuje še več našega enakega odziva, ampak drugačen odziv.
Kako se odzvati na otrokovo agresivnost? Če opazite, da bo malček ugriznil/udaril, mu to najprej preprečite (če hoče ugrizniti, ga primite za čelo, da preprečite ugriz, če hoče udariti, ga primite za roko, preden udari …). Ob tem lahko rečete odločno in ljubeče npr.: »Ne dovolim, da me ugrizneš/udariš.« Zatem je pomembno, da se z otrokom povežete. To pomeni, da otrok začuti, da ima vašo ljubečo pozornost. Šele ko se bo malček z vami počutil povezanega, bo občutil dovolj varnosti, da se znebi vseh nabranih težkih čustev. Ko se z otrokom povezujete, lahko ljubeče rečete npr.: »Sara, vidim, da ti je zaradi nečesa težko. Kaj se dogaja?« Ob tem otroku ponudite pogled v oči (ki vam ga bo sprva verjetno težko vrnil).
Ko se bo malček počutil dovolj varno, bo lahko začel sproščati nabrano čustveno napetost. Kako? Mlajši otrok ne bo z besedami začel opisovati, kaj se mu v življenju težkega dogaja. Kot pravi mednarodno priznana avtorica Aletha Solter, otroci na zdrav način sprostijo napetost, ki se je v njih nabrala zaradi različnih stresnih dogodkov, z jokom ali z izbruhom jeze – vedno v naročju oz. bližini odrasle osebe.
Če se boste uspeli z otrokom dovolj dobro čustveno povezati, bo slej ko prej začel jokati. Takrat potrebuje, da ste ob njem, ga imate v naročju in mu nudite podporo, medtem ko on z jokom sprošča vsa nabrana težka čustva. Če sta se v njem nabrali jeza ali frustracija, ju bo bolj kot skozi žalosten jok poskušal izraziti skozi jezni izbruh. Tudi v tem primeru malček potrebuje, da ste ob njem, kolikor blizu vam pusti (takrat pogosto ne zmorejo sprejeti naročja ali druge telesne bližine), in da mu daste vedeti, da sprejemate tudi njegovo jezo in frustracijo.
Ko bo malček skozi jok ali izbruh jeze sprostil vso ali vsaj večji del nabrane napetosti, se bo umiril. Po tem ne bo imel več potrebe po agresivnem vedenju, saj znotraj njega ne bo več napetosti, ki bi takšno vedenje sprožala.
Kaj lahko naredimo, da preprečimo otrokovo agresivno vedenje
Pomembno je, da odstranimo tiste vire stresa v otrokovem življenju, ki jih lahko. Če je malček pred kratkim dobil sorojenca, je pomembno, da ga, kolikor se da, vključujete v skrb za dojenčka, da se ne počuti zapostavljenega. Če imate v zadnjem času preveč dela ali se zaradi drugih stresnih okoliščin ne zmorete dobro odzivati na malčkove čustvene potrebe, je pomembno, da poskrbite zase, da spet najdete ravnovesje v svojem življenju. Nihče ne more dajati drugemu, če sam stoji na majavih tleh.
Kot priporoča zagovornica povezovalnega starševstva in avtorica, Patty Wipfler, enkrat dnevno ali vsaj nekajkrat na teden preživite nekaj časa s svojim otrokom tako, da mu naklonite svojo polno pozornost. V tem času se z njim čim bolj povežite. To lahko naredite prek intenzivne igre, polne smeha, z veliko ljubečega telesnega kontakta in s polnim zanimanjem za njegovo doživljanje. Na ta način vas bo otrok čutil bližje, zaradi česar bo v odnosu z vami čutil več varnosti, kar mu bo omogočalo, da z vami deli tudi svoja boleča čustva.
Ker se dojenčki in mlajši otroci najlažje znebijo notranje napetosti z jokom v naročju odrasle osebe, ki ji zaupajo, ali z izbruhom jeze, je pomembno, da ima malček priložnost za takšen način sproščanja napetosti vsak dan oz. čim pogosteje. Ko začutite, da malček v sebi nosi neizražena težka čustva (eden od pokazateljev tega je tudi otrokova nezmožnost sodelovanja z vami oz. njegovo destruktivno vedenje) ter vam prostor in situacija omogočata, da to storite, otroku dovolite, da sprosti svojo napetost z vašo naklonjenostjo in v vaši bližini. Tako boste otroku omogočili, da se sproti znebi stresa na zdrav način, zaradi česar ne bo imel več potrebe, da se ga znebi prek agresivnega vedenja.
Tina Jereb
Viri:
- Solter, Aletha. 2011. The Aware Baby. California: Shining Star Press, Goleta.
- Wipfler, Patty. What to do When Toddlers Bite. Dostopno prek:
http://www.handinhandparenting.org/article/what-to-do-when-toddlers-bite/.
