takšnem odnosu bolj verjetno zgradijo varen stil navezanosti, na podlagi katerega gradijo intimne odnose skozi celo svoje življenje.

Kaj se ob prijetnem dotiku dogaja v možganih?
 
Otrokovi možgani ob zibanju, dojenju, nežnem božanju, objemanju … začnejo proizvajati hormon oksitocin, ki mu pravimo tudi »hormon ljubezni«. Oksitocin se začne sproščati iz dela možganov, ki se imenuje hipofiza.
 
Otrokovi možgani se od rojstva do treh let starosti močno razvijejo. Njihov razvoj pa je v veliki meri odvisen od izkušenj, ki jih otrok naredi v stiku s svojim okoljem. Tako je tudi od pogostosti ljubečih dotikov, ki jih otrok prejme v prvih letih življenja, odvisno,  koliko receptorjev za oksitocin bo nastalo v njegovih možganih, koliko bodo ti občutljivi in koliko oksitocina bodo otrokovi možgani sploh proizvajali. Z drugimi besedami – otrok se bo zmogel toliko navezovati in zbliževati z drugimi ljudmi, kolikor ljubeče pozornosti bo sam prejel od svojih najbližjih v zgodnjem otroštvu.
 
Še več koristi ljubečega dotika
 
Telesna bližina pa otroku ne pomaga le pri vzpostavljanju tesne čustvene vezi s starši in drugimi najbližjimi osebami, ampak tudi pri pomirjanju, ko je čustveno vznemirjen. Ko otrok čuti žalost, strah, tesnobo ali druga neprijetna čustva, ga pogosto najbolj pomiri ljubeč in pomirjujoč dotik odrasle osebe.
 
Tukaj ima zopet prste vmes hormon oksitocin. Izločanje tega hormona med dotikom namreč umiri del možganov, ki bi mu lahko rekli »center za neprijetna čustva« (oz. amigdala). Ta se aktivira, ko ljudje doživljamo stres. Otroci, ki imajo v življenju dovolj telesne bližine, se zato tudi na splošno počutijo bolj varne.
 
Po raziskavah pa so otroci, ki prejmejo več ljubečih telesnih dotikov, tudi redkeje agresivni.

Glede količine in oblike dotika vedno sledimo otroku
 
Tako kot se ljudje med seboj razlikujemo npr. glede količine spanja, ki jo potrebujemo za dobro funkcioniranje, se otroci razlikujejo tudi glede količine telesnega stika, ki ga potrebujejo za to, da se počutijo dobro. Nekateri otroci so tako bolj »crkljivi«, kot rečemo, drugi manj.
 
Glede vprašanja koliko, kdaj in na kakšen način vzpostaviti telesni stik z otrokom, vedno sledimo sporočilom otroka. Tudi najmlajši otroci, ki še ne govorijo, znajo dobro – s telesno govorico – sporočiti, kdaj želijo objem in crkljanje, kdaj pa ne.
 
Nikoli ni prepozno
 
Če ugotavljate, da svojim otrokom ne naklonite toliko ljubečih dotikov, kot jih morda potrebujejo, je pomembno, da veste, da nikoli ni prepozno. Naši možgani so sposobni spreminjanja do konca življenja. Zato tudi starejši otroci lahko počasi začnejo sprejemati več bližine z vaše strani in se čez čas nanjo tudi navadijo (kar posledično spremeni delovanje njihovih možganov).  
 
Če boste poskušali vnesti več objemov in drugih ljubečih stikov v vašo družino, se boste verjetno srečali z vprašanjem, zakaj ste jih do zdaj zmogli dati bolj malo. Pogost vzrok za to, da ne zmoremo ali ne znamo vzpostaviti telesne bližine z bližnjimi, je ta, da tudi sami v primarni družini nismo prejeli dovolj dotikov.
 
Če pridete do tega spoznanja, bodite v prvi vrsti sočutni do sebe in čustev, ki se ob tem spoznanju pojavijo. Poglejte, če lahko svoje občutke delite z osebo, ki vas bo znala poslušati. Včasih je dovolj, da se pogovorimo z dobrim prijateljem, včasih pa za predelavo občutkov in grajenje sposobnosti za vzpostavljanje telesne bližine potrebujemo pomoč psihoterapevta. In potem zmoremo dati (in tudi sprejeti) več. 

Tina Jereb

Želite prejemati nove članke ter biti obveščeni o delavnicah in tečajih? Lepo vabljeni k prijavi na moje e-novice <3