kontroliramo, če smo preutrujeni in preobremenjeni), od konkretnega otrokovega vedenja (otroci lahko s svojim vedenjem odprejo naše še ne (dovolj) zaceljene rane, kar nas lahko v trenutku preplavi s težkimi čustvi) itd.

Seveda pri odzivanju na otroke nikoli ne bomo popolni - in otroci od svojih staršev in skrbnikov k sreči tega niti ne potrebujejo.

Pomembno pa je, da ozaveščamo, ob katerem otrokovem vedenju in v katerih situacijah se še posebej težko odzovemo umirjeno in katera čustva se takrat znotraj nas sprožijo, ter da se trudimo veščino obvladovanja močnih čustev krepiti.

Kako si lahko ob otrokovem motečem vedenju pomagamo, da ne odreagiramo iz lastnih močnih čustev?

1) Ko otrok začne prestopati meje, nas ignorira ali se kako drugače obnaša moteče, je pomembno, da se čim prej začnemo zavedati, kaj se dogaja znotraj nas – katera čustva doživljamo, kako na to dogajanje reagira naše telo, katere misli in prepričanja (npr. to dela nalašč; kaj če bo vedno huje) se nam začnejo poditi po glavi. Namreč: da svoja čustva in občutke lahko obvladamo, se jih moramo najprej sploh zavedati!

Zavedanje lastnega doživljanja sicer lažje krepimo takrat, ko smo umirjeni – torej ko nismo v napeti situaciji z otrokom. Pri krepitvi stika s sabo nam lahko zelo pomaga vadba čuječnosti, pri kateri na sprejemajoč in prijazen način opazujemo svoje trenutne telesne občutke, čustva in misli. Že z nekaj minutami vadbe na dan se sčasoma začnemo bolj zavedati svojega notranjega doživljanja v posameznih situacijah.

2) Po tem, ko se v stresni situaciji z otrokom začnemo zavedati svojih čustev in občutkov, je seveda pomembno, da jih najprej poskušamo umiriti. Glede pristopov k pomirjanju smo si različni – pomembno je, da najdemo strategijo, ki pomaga nam. Na primer:

• naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov,
• poimenujemo svoja čustva (npr. čutim jezo, čutim nemoč …). Strokovnjaki so namreč ugotovili, da ko svoja čustva in občutke poimenujemo, se v naših možganih sprostijo snovi, ki pomirijo našo reakcijo »boj ali beg«,
• zavestno usmerimo pozornost na stik stopal s tlemi, kar nam pomaga, da se prizemljimo in s tem umirimo,
• če so otroci dovolj stari, da lahko nekaj trenutkov ostanejo sami, oz. če situacija za katerega od otrok ni ogrožajoča, se lahko tudi umaknemo v drug prostor. Včasih se lažje pomirimo, če se fizično ločimo od stresne situacije,
• izrečemo si besede, ki na nas delujejo pomirjujoče in ki realno ocenijo razlog za otrokovo moteče vedenje (npr. se bo pomirila; tega ne dela nalašč; nagaja zato, ker se ne počuti dobro; po počitku bo spet zmogel sodelovati …) itd.

3) Po tem, ko se umirimo, poskusimo mejo postaviti na odločen in konstruktiven način, npr.: »Ne dovolim, da skačeš po kavču. Lahko pa gremo ven na dvorišče, kjer se bosta z bratcem lahko igrala in lovila.« (Če ocenimo, da ima otrok potrebo po gibanju, vendar ne moremo dovoliti, da jo zadovolji tako, da skače po kavču.)
 

Po tem, ko otrokovemu vedenju postavite mejo, lahko ugotovite, da znotraj sebe še vedno čutite ogromno napetosti ali da še vedno čutite neka intenzivna neprijetna čustva (npr. jezo, nemoč, strah, žalost …). V tem primeru je vedno dobro, da sočutno do sebe pogledamo, kaj čutimo in od kod imamo občutek, da ta čustva izvirajo.
 

Mogoče ugotovite, da ste preutrujeni ali da v sebi nosite nabrano napetost iz stresnih situacij iz preteklih dni. V tem primeru potrebujemo najti način, kako to napetost na način, ki je prijazen do nas (in do drugih) sprostiti. Običajno jo najlažje sprostimo tako, da si dovolimo jok ali izražanje jeze, ki se je nabrala v nas (nekaterim pomaga boksanje ali brcanje v mehko blazino, izražanje jeze skozi jezno barvanje sli risanje, trganje papirja …). Večkrat pa imamo potrebo tudi po tem, da nabrana čustva izrazimo osebi, s katero imamo čustveno varen odnos (npr. partnerju/-ki ali prijatelju/-ici).
 

Včasih pa otroci v nas vzbudijo čustva, ki izhajajo iz preteklih situacij, v katerih smo se mi sami (morda še kot otroci) počutili ogrožene, prizadete, zavrnjene itd. Če nas neko otrokovo vedenje vsakič znova »vrže s tira«, je precejšnja verjetnost, da je otrok s tem vedenjem odprl našo še ne zaceljeno rano. Tudi v tem primeru je pomembno, da ozavestimo, kam naša močna čustva v resnici spadajo (v preteklost) in da jih - najbolje v varnem odnosu z drugo osebo (prijateljico, partnerjem, psihoterapevtom …) - tudi izrazimo in s tem rano počasi zacelimo.

Tina Jereb

Želite prejeti brezplačno e-knjižico Sočutno postavljanje mej? Prejmete jo s klikom na gumb ♥