Ko otrok izgubi občutek povezanosti s svojimi starši, se pogosto začne obnašati na mnoge nezaželene načine: nagaja bratcu ali sestrici, vas ne posluša, dela točno to, kar mu govorite, naj ne počne … Življenje z otrokom, ki se z nami ne počuti povezanega, je mnogo bolj stresno, kot če je čustvena vez med nami in otrokom vzpostavljena.

Kaj če čustveno vez z otrokom lahko okrepite z igro?

Če vsaj občasno najdete nekaj minut ali več časa za polno prisotno igro s svojim otrokom, boste čustveno vez z njim na ta način vsakič znova okrepili. Posledično bo otrok v odnosu z vami čutil več čustvene varnosti in vam bo bolj zaupal, zaradi česar bo z vami tudi pogosteje sodeloval. Poleg tega se bo počutil bolj gotovega vase in samozavestnega, skozi igro pa boste lahko spoznali tudi izzive, morebitne strahove in stiske, s katerimi se vaš otrok trenutno srečuje.

Mogoče ste med branjem teh vrstic pomislili, da se s svojimi otroki že sedaj veliko igrate. To je super! Vendar se Povezujoča igra razlikuje od običajne igre z otrokom na pomembne načine.

Posebnosti Povezujoče igre

Odrasli se z otroki običajno igramo tako, da različni opravki, naše potrebe in potrebe drugih vdirajo v čas, ko se z otrokom igramo. Tako se med igro na primer oglasimo na telefon, skočimo do štedilnika, da odstavimo posodo z ognja, odzivamo se na potrebe drugih otrok …

Med Povezujočo igro z otrokom pa si rezerviramo nekaj časa (od nekaj minut do ene ure), med katerim smo pri igri z otrokom polno prisotni. To pomeni, da se v tem času ne oglašamo in ne gledamo na telefon, ne skočimo po kozarec vode, ne gremo na stranišče, ne gremo v stik z drugimi otroki (zaradi česar boste za izvedbo te igre morali poskrbeti, da bo v tem času za druge otroke skrbel vaš partner/-ica oz. nekdo drug). Med igro je torej naša pozornost polno usmerjena na otroka in na dogajanje v igri. 

Kdaj je Povezujoča igra še posebej koristna?

Ker s polno prisotno igro ohranjujete otrokov občutek povezanosti z vami, je dobrodošlo, da si čas zanjo vzamete redno, v okviru tega, kar vam trenutne okoliščine omogočajo. Morda boste čas zanjo našli le enkrat na teden – tudi to bo za vaš odnos z otrokom zelo dobrodošlo.

Poleg rednega časa za Povezujočo igro pa je zelo dobrodošlo, če si čas zanjo vzamete tudi v oz. pred situacijami, ko vaš otrok ne čuti povezanosti z vami, zaradi česar z vami ne sodeluje: npr. zjutraj, pred jutranjo rutino, kateri sledi odhod v vrtec ali šolo, ali ko čutite, da ste izgubili stik z otrokom in otrok začne početi »vse po svoje«. Ta igra je zelo dobrodošla tudi v obdobju velikih sprememb (npr. ob rojstvu sorojenca ali v času uvajanja v vrtec), v času, ko je v vaši družini več stresa, ali ko se vaš otrok srečuje z določenimi strahovi (npr. ko ga na enkrat postane strah teme).  

Kako izvedete Povezujočo igro z otrokom?

Pomembno je, da ta čas, ki ga v obliki Povezujoče igre preživite skupaj z otrokom, poimenujte, npr.: »čas za naju«, »čas za mami in Evo« oz. »čas za očija in Evo«, »najina igra« … Pomembno je, da to igro poimenujete na določen način in se potem tega poimenovanja vedno držite. Na ta način bo otrok točno vedel, kaj lahko pričakuje, ko boste napovedali, da bo po kosilu »čas za najino igro«, in se bo tega časa že vnaprej veselil.

Povezujoča igra naj ima jasen časovni okvir, torej točen začetek in konec. Na konec igre vaju z otrokom lahko opozori budilka, ki ste jo ob začetku igre nastavili na telefonu. Tako med igro ne boste imeli potrebe pogledovati proti uri ali na telefon, da bi vedeli, koliko časa za igro vama je še preostalo. Zakaj je še pomembno, da ima čas Povezujoče igre jasen začetek in konec? Ker boste znotraj tega časa lahko ostali polno prisotni (kar bo pri otroku okrepilo občutek varnosti) in če vam bo kdaj določen način igre z otrokom zoprn, boste tako lažje zdržali do konca, saj boste vedeli, da vas čaka samo še 5 minut »trpljenja«. :) 

Igro začnite tako, da otroku rečete nekaj takšnega: »Čas je za najino igro (oz. kakorkoli ta čas z otrokom poimenujete). Kaj bi danes rad počel?« Nato pa vodstvo popolnoma prepustite otroku. Bistveno za Povezujočo igro je namreč ravno to – v tem času otrok vodi (izbira, kaj želi početi, usmerja igro, jo zaustavi in se odloči za nekaj drugega …), mi, odrasli, pa otroku sledimo, torej počnemo to, kar želi otrok. Meje seveda postavimo samo takrat, ko je to, kar želi početi otrok, zanj ali za nas nevarno.

Za Povezujočo igro je bistveno to, da v ta čas z otrokom vnesemo polno topline, ljubečih pogledov v oči, entuziazma pri igri in navdušenja nad otrokom ter ljubečega telesnega stika. S takšno prisotnostjo v otroku okrepimo občutek čustvene varnosti in povezanosti ter tako napolnimo njegovo »čustveno posodo«.

Česa med Povezujočo igro ne počnemo? Poleg tega, da ne gledamo na telefon ipd., otroka v tem času ničesar ne učimo, ga ne usmerjamo in mu ne dajemo predlogov glede igre (npr.: »Namesto škatle bi lahko uporabil stol.«). To je čas, ko otrok vodi dogajanje, mu pa mu samo sledimo! (Razen, če otrok želi početi nekaj, kar ni varno – pri tem ga seveda ustavimo. Če je mogoče, pa nato damo predlog, kako bi igro lahko prilagodil, tako da bo dovolj varna.) Torej, če med igro dobite impulz, da bi otroka poučili, da se ne reče, da mačke rodijo mladiče, ampak jih kotijo, se zaustavite. (Čeprav se nam je pri tem včasih res težko ustaviti!) Za to, da boste otroka naučili pravilno uporabo besed, bo še veliko priložnosti izven časa za Povezujočo igro.        

Kaj lahko med Povezujočo igro pričakujete?

Otroci občutek varnosti v tem času z nami pogosto uporabijo za to, da se preizkušajo v različnih izzivih – tudi tako, da preizkušajo svoje telesne zmožnosti in veščine. Tako ni nenavadno, če se bo otrok v tem času z vami hotel preizkusiti v rolanju (čeprav je rolerje še prejšnje leto odklanjal). Mogoče bo želel delati prevale ali stojo na rokah. Mogoče bo na vrtu želel skakati čez različne predmete … Če se vam kakšna dejavnost zdi očitno prenevarna, jo zaustavite oz. jo prilagodite tako, da bo dovolj varna. Sicer pa otroku omogočite, da ta čas z vami prek izbrane dejavnosti uporabi za krepitev zaupanja vase in v svoje telesne zmožnosti ter za krepitev svoje samozavesti oz. občutka »zmorem!«.    

Poleg tega otroci v tem času z nami skozi igro pogosto pokažejo, kar je trenutno oz. je bilo v preteklosti v njihovem življenju težko. Skozi dogajanje v igri lahko otrok začne preigravati različne dogodke, v katerih je čutil strah, jezo, žalost, nemoč … Če se je pred kratkim na sprehodu ustrašil lajajočega psa, bo lahko v igri začel glasno renčati in lajati na vas. Če se v zadnjem času z njim pogosto zapletete v konflikt glede umivanja zob, bo v igri spontano prevzel vlogo otroka (ali npr. malega medvedka) in se bo vam (npr. kot mami ali očetu medvedu) začel upirati glede umivanja zob.

V vseh teh primerih lahko otroku pomagate predelati težka čustva tako, da v igri zavzamete manj močno vlogo. Kaj to pomeni? Če otrok začne na vas renčati in lajati (kot je to doživel s strani psa na sprehodu), se lahko odzovete tako, da dramatično začnete izražati strah, npr.: »Joj, kako si glasen! Samo ne skočiti na mene, prosim! Joj, prosim, ne skočiti na mene!« In otrok bo seveda naredil ravno to – začel bo skakati proti vam in na vas glasno lajati, ob tem pa se bo verjetno na ves glas smejal. Ravno smeh bo otroku omogočil, da prek njega sprosti strah, ki ga je začutil ob lajanju psa na sprehodu in ga do zdaj še ni imel možnosti sprostiti.

Podobno lahko v igri prevzamete manj močno vlogo, če se vam otrok (npr. kot medvedek) začne upirati, da si ne bo umil zob. Moč (ki je v realni situaciji ne čuti) mu lahko predaste tako, da ga začnete prositi in moledovati, naj si gre umit zobe, npr.: »Medvedek, prosiiiim, prosiiiiiiiiiim, pojdi si umit zobe. Joj, daj noooooo. Prosiiiiim, a greš lahko umiti zobe?« Otrok bo z veseljem prevzel močno vlogo, se začel hihitati ali glasno smejati in samozavestno vztrajati pri svojem ne-ju. Na ta način ga ne boste spodbudili, da se v realnih konfliktih z vami vaši usmeritvi glede umivanja zob še bolj upira. Ravno nasprotno! Otrok bo prek smeha sprostil nabrano napetost iz konfliktnih situacij z vami, zaradi česar bo v prihodnosti veliko bolj pripravljen na umivanje zob.  

Če bo Povezujoča igra z vašim otrokom polna smeha in vaše ljubeče prisotnosti, se med njo lahko zgodi še nekaj. Če otrok v svojih globinah zadržuje bolj boleča čustva (npr. žalost, ker je izgubil del vaše pozornosti ob rojstvu sorojenca, ali žalost, jezo in strah, ker je v zadnjem času izgubil občutek povezanosti z vami), bo smeh razrahljal blokade, ki preprečujejo, da bi otrok ta čustva začutil. Tako se lahko zgodi, da boste med igro naredili nekaj, s čimer otrok ne bo zadovoljen (npr. izrekli boste »napačne« besede), ob čemer bo otrok kar na enkrat začel močno jokati ali bo doživel čustven izbruh.

Če se to zgodi, vedite, da je otrok zaradi močnega občutka čustvene varnosti v odnosu z vami prišel v stik z globljimi, bolj bolečimi čustvi in da so vaše »napačne« besede le odprle pot tem potlačenim čustvom, ki zdaj vrejo na plano. Ko se to zgodi, otroka samo umirjeno in sočutno poslušajte. Bodite ob njem. Ko bo izjokal tisto, kar je bilo težko, se bo umiril. Po vašem ljubečem poslušanju pa se bo z vami počutil še močneje povezanega. In kaj bo to pomenilo za vajin odnos v preostanku dneva (morda tudi v več naslednjih dneh)? Otrok bo najverjetneje veliko bolj umirjen, bolj vas bo upošteval in bo z vami veliko bolj sodeloval.   

Tina Jereb

 Želite prejeti brezplačno e-knjižico Sočutno postavljanje mej? Prejmete jo s klikom na gumb ♥